Referen-dum-dum
Marjan Frankovič
Na pogorišču zdravega razuma in na krilih protijanšističnega “maspoka”, ki ga je že pred leti in ga še vedno, vsakokrat pa še posebej pred volitvami ali referendumi proži/la UDBA, ni bilo niti tokrat težko “z argumenti in našim zavzemanjem”, kakor se hvali DNS glede zakona o RTVS, prepričati večine udeležencev referenduma. Pobudniki so referendumsko tekmo izgubili, zmagovalna stran pa je razglasila svojo zmago nad “zlom”. “Zlo” torej predstavljamo vsi tisti, ki smo glasovali proti vladnim zakonom. Opozicijski poslanec Branko Grims je to vzdušje in izjavo o “zlu” primerjal s triumfom nacistov ob prihodu na oblast. Tej primerjavi pa so se s sporočilom za javnost uprli uslužbenci nemškega veleposlaništva v Ljubljani. Na kratko so obrazložili svoje videnje nemškega leta 1933, nato pa še svoj pogled na razmere v današnji Sloveniji, predvsem seveda s provizoričnega vidika stanja demokracije ter varovanja človekovih pravic in svoboščin (verjetno posebej pravic LGBTIQ+ skupnosti in ilegalnih migrantov!), ki da se v ničemer ne oddaljuje od splošno veljavnih norm in razmer v EU, kamor sodimo. Toda, ali je res tako? Da se uslužbenci nemškega veleposlaništva najverjetneje spoznajo na nemško zgodovino in duha razmer okoli leta 1933 v tedanji Nemčiji, o tem najbrž ni treba dvomiti. Vsaj literature o tem, tudi učbeniške, najbrž ne manjka. Toda o oceni, da je Grimsova primerjava zgrešena in celo škodljiva, lahko vendarle dvomimo, saj njihov revolt bremeni nepoznavanje ali vsaj namerna ignoranca naših resničnih razmer in naše zgodovine, ki te aktualne razmere kot neprebavljena preteklost (oz. polpreteklost) še kako sodoloča. Že mi sami z zadevno vednostjo, z zgodovinskimi dejstvi po zaslugi dolgotrajne režimske indoktrinacije, prirejenih učbenikov ter zgodovinski laži podvrženih šolskih in študijskih programov ne stojimo najbolje. Torej se je dovoljeno in smiselno vprašati, s kakšnim posebnim vedenjem o naših razmerah in naši preteklosti lahko sploh razpolaga ta “mannschaft” na nemški “botschaft”. Sicer pa nemško veleposlaništvo s svojim sporočilom uveljavlja prakso, ki je povsem v skladu z osnovnim pomenom Botschaft — naznanilo, sporočilo — četudi je to nekoliko nenavadna praksa. S svojim “naznanilom” naznanja prejkone odprti lov na poslanca Grimsa in ga hkrati z njegovo “sporno” primerjavo, ki je kot naročena, meče v zobe “steklim psom” levice. (Z izrazom “stekli psi” skušamo povedati le to, da ga v imenu “steklih psov desnice” hvaležno vračamo njegovim avtorjem). V režimsko dirigiran medijski prikaz naših družbenopolitičnih razmer in odnosov je treba iz podobnih razlogov dvomiti enako, kot je bilo treba dvomiti v Goebbelsovo lažno slikanje razmer v Hitlerjevem Tretjem Reichu ali v Mussolinijevo propagando ali v agitprop Stalinove SZ in Titove Jugoslavije. Verjetno pa se prav na to lažno (medijsko) propagandno sliko opirajo “poznavalci” slovenskih razmer iz nemškega veleposlaništva. Gotovo pa so v ozadju njihovega revolta predvsem določeni “mavrični” razlogi, saj so znana Grimsova negativna stališča do načrtovane vladne spremembe družinske zakonodaje, vdora lgbtiq+ ideologije v šolski in vzgojni sistem itn.; vsega tega pa trenutnim oblastem ni mogoče očitati.Tako vsaj lahko sklepamo po protestnem sporočilu delavcev z nemškega veleposlaništva. Zato je po svoje deplasirano polemizirati z njihovimi stališči o domnevnem Grimsovem nepoznavanju nemške zgodovine. Pa vendarle lahko nadaljujemo z našo naivno predpostavko, da gre točno za to, o čemer je govor. Javno izraženega dvoma, “drugega mnenja” o diagnozi, ki nam jo o domačih razmerah odčitavajo domači MSM in njihovi internacionalni podaljški, tega ta nemški veleposlaniški kolektiv očitno noče slišati. Vendar je treba zdaj, tako kot bi bilo treba nekoč, prisluhniti tudi dvomljivcem. Ti pa so bili in bodo vedno deležni predvsem nezaupanja. Zato jih je bilo v kritičnih zgodovinskih trenutkih vedno premalo, totalitarni režimi v vzponu so jih oberoč zatirali. Dvomljivcem med pretežno večino Nemcev, ki so simpatizirali z Hitlerjem, ni bilo mehko postlano in vendar je bil med Nemci tu in tam tudi kakšen “Grims”. Prav tem “Grimsom” pa bi morali njihovi sodržavljani in svet pravočasno prisluhniti, kar se seveda ni zgodilo …
Predolg seznam oblastnih besed, ukrepov, zakonov in postopkov bi bil, če bi jih povzeli iz zadnjih trideset let naše pretežno postkomunistične vladavine, ki kažejo na totalitarni resentiment, tako, da imajo nekateri deloma prav, ko opozarjajo na pretirano vzporejanje z nacifašizmom. Saj je vendar vzporednica z zavržnimi praksami domačega in svetovnega komunizma dovolj povedna. Res, da sta fašizem in nacizem vsaj z določenega zornega kota bolj priročna. Njuna tehnologija vladanja se ni skrivala za demokratičnimi floskulami, skrivali so samo izvedbene “podrobnosti”. V nekem zueriškem intervjuju je Goebbels izrecno poudaril, da je NDSAP uvedel v Nemčiji totalitarizem in da je to oblika vladavine, ki je ne nameravajo opustiti, kaj šele oblast prepustiti komu drugemu. Rasni zakoni so bili javno objavljeni, kazenski zakoniki tudi itn. itn., nič od tega ni prikrivalo nameravane in tekoče prakse totalitarne tehnologije vladanja. Podobno je bilo v Italiji. Komunizem pa je deloval vseskozi iz ozadja, ljudstvu in narodu za hrbtom. Zakonodaja in ustava — vse to je bilo za fasado, ki naj bi dokazovala navzven, da gre za demokratično ureditev. V resnici pa je v teh družbah vladal strah in teror ter delitev na dobre in “zlobne” državljane. In slednje je bilo treba na vse načine preganjati, izvensodno in kajpak tudi “sodno”, jih osamiti, “pasivizirati” in likvidirati, tudi fizično. Retorika, ki je spremljala nekdanjo oblastno prakso — proskribiranje in sodni pregoni nasprotnikov, različne oblike izločanja iz družbe in vseh vrst diskriminacija — se pri nas zadnja leta pospešeno obnavlja. Oživlja tako v agitpropu in nastopih izpostavljenih politikov in jurišnikov, kakor tudi v oblastni praksi.
Nemško veleposlaništvo je nastanjeno v hiši na Cesti 27. aprila; tako ime ceste kot hiša, nekdanja Vidmarjeva vila, oboje je groba laž, laž o ustanovitvi OF. Ali se je pripravljeno z majhnim napisom na vrtni ograji distancirati od te laži, od jugokomunističnega in prosovjetskega resentimenta, podobno kot se je to uspelo ameriškemu veleposlaništvu na Prešernovi cesti z napisno tablo v spomin vsem žrtvam komunizma?
Ali je nemški posadki s Ceste 27. aprila uspelo javno opredeliti se do ohlokracije, ki nam trenutno vlada in smo potemtakem le še korak do vzpostavitve prave diktature, ki da bo po željah te iste sodrge končno “vzpostavila red”, zatrla vse svoje politične nasprotnike in do kraja uničila njihove že tako skromne medije, da ti “zli sovražniki” povsem oglušijo in onemijo?
Ne, nič takega. Pač pa se nemško veleposlaništvo ukvarja z našo opozicijsko desnico. Nikoli ni reagiralo na dogodke, ko so bivšega premiera poulične škvadre pošiljale na Dob ali v smrt, enako njegove pristaše; ko je njihova medijska izpostava primerjala g. Grimsa z Goebbelsom in ju vzporedno slikala z otroki vred. In vendar na veleposlaništvu dobro vedo, kdo je bil Goebbels …
