Pesmi
Miklavž Komelj
Na spletni reviji KDO? predstavljamo izbor pesmi iz zbirke Miklavža Komelja Pred nevidnim, ki bo izšla pri založbi KDO?
Slišal sem pravljice o rajski ptici –
kako je kdo zaslišal njeno petje
in jo nekaj trenutkov ves prevzet je
poslušal – solze so močile lici.
In ko se je potem vrnil domov,
so le neznanci tam, kjer je bil dom –
in povedo mu zgodbo o nekom,
ki se nekoč ni vrnil iz gozdov.
In da je to bilo že pred sto leti.
In vedno ko sem slišal, sem se čudil,
zakaj se je, ko je to slišal, zgrudil
in se kot mušje krilce, ki sprhni,
sesul v prah on, ki jo je slišal peti,
ne svet okoli njega, ki je ni.
***
Delo zadnjih stoletij – prah, prah, prah.
Prah, ki se je nabral na sveti sliki.
Prah celo solze, prah so bili kriki.
Odpihni ga in naj te ne bo strah.
Delo stoletij se ne bo izgubilo.
Bistvo prahu je, da se vedno vrača,
vrača se v prah. In z njim se hrani kača.
Ni nekaj, kar bi tebe nahranilo.
Vse, vse odpihni, kar se je nabralo!
Saj s tem tega prahu ne podcenjuješ,
ampak mu omogočiš, da zapleše.
Tvoje delo je vse! Vsak dih te kleše,
Vse, kar obstaja, sama oblikuješ,
ko vidiš: sveta slika je zrcalo.
***
Ikonoklazem nikdar ne doseže
ikonoklastične moči podobe
same. Destrukcije so vse pregrobe
in las se globlje od rezil zareže.
Kaj nemočno posnema vsak ukaz?
Svobodo. Bog se ne boji brezboštva.
In družba nikdar ne doseže mnoštva,
ki eksplodira v tebi, ki si jaz.
Nobena eksplozija, ki uničuje,
ni primerljiva s tisto eksplozijo,
ki jo ljudje imenujejo vesolje
in ki se bitja sredi nje zbudijo
nedotakljiva. To ti dokazuje
nedotakljivo čistost moje volje.
***
Toda zakaj po tem prostoru hodim,
če ni resničen? Ah, da to postane!
Da so tako do konca stopnjevane
vse blodnje, da jih sam zavestno vodim;
da bo na koncu vse samo resnica,
ker je tako do konca brez opore.
Ko je nekdo naredil vse, kar more,
ne sliši več obupanega klica,
ki mu ljubeče kliče, naj se vrne,
ker je vrnitev to, kar ga zagrne,
ko se zaraščajo poti v dolini.
Zdaj več ne razlikujem, ne ločujem,
samo z vsemi silami stopnjujem.
Ogenj je bliže ledu kot toplini.
***
Večno vračanje v točko brez vrnitve?
Ne, vsak dan ti prinašam hrane, vode.
Zenice imaš, ker vid oči prebode.
Jaz ti prinašam mir, ne pomiritve.
Vsak dan prižigam zate tiho svečo,
tudi če vse je s Soncem razsvetljeno;
njen tanki plamen seže v izgubljeno
temò kot prst v rano krvavečo.
Videl sem smrt, a ne minljivosti.
Zdaj vem: o neranljivosti sem pel
zaradi svoje pregloboke rane.
Zdaj vem: o isti rani pôjem – cel –
zaradi svoje neranljivosti.
Ne, vsak dan ti prinašam vode, hrane.
