Tone Rode – Pesmi

 

Pesmi

 

Tone Rode

 

 

Mimohod

Izkaznica, na kateri bledi ime, ki mi je bilo usojeno,
priča o dnevu, ko sem slišal štartni strel
in se je dvignil oblak zmlete opeke
za onimi, ki so se podali cilju naproti.

Mene sta prevzela vonj vlažnega peska
in ostra krutost prvega vprašanja.
Zakaj naprej? Naj mar za njimi?

S štartno desko vred vkovan
molčim med črtama dodeljenega pasu.
Ne, ne grem v startni blok.
Onkraj ograje zrem v mimohod.

 

 

 Sindrom praznega lista

Nekdo zvoni. Na gumbu palec.
Na palec oprta, težka mreža.
Za njo ta gosta mračna teža.
In lesk oči.

Vse vidiš in podrobno gledaš
skozi rešetko tega dneva.
Pogled se ostri ti od gneva.
In gumb držiš.

Daviš. Daviš. Da me ubijaš.
Blišči se, prazni list papirja.
Pepel po žilah mi razširjaš.
Ne kri. Ne kri.

 

 

Piši

Če pišem, ker me nosi luna,
da vsaj za hip začutim, da sem svoj.
Če, zasvojen, bi služil le pisanju
in se boril brezplodno kot kihot.

Me piči v uh, življenje bedno!
Ne bom odnehal, vse za sveti znoj!
Ta križ je moj in ga bom nosil zgledno,
vso pot navkreber in vso pot navzdol!

 

 

Ti

Kakor sega sonce
med vejevje do mokrih tal

me tvoja ljubezen oživlja.
Kakor potok zelenje.

Brez svežine tvojih oči sem kamen
ob poti med travniki.

Skaljeno seme med trnjem.
Suho, pozabljeno listje.

 

 

Plamen

Nemirna sveča tli
v njenih očeh,
rumeno rdeče raja.
Na čelu golobica
čuva mandljev cvet,
obljubljen je –
njegov ostaja.

Nemirna sveča diha
v žamet njenih ust,
rumeno rdeče raja.
Na prsih golobica
pestuje poljub,
obljubljen je –
za njega vztraja.

Nemirna sveča valovi
v njenih rokah,
svetlo nebo je vnela.
V peruti golobica
je povila objem,
ga nanj izlila,
v noč vzletela.