Premor
Octavio Paz
prevod Andrej Lokar
Nenadne zgradbe,
obvisijo nad predahom,
nepriklicana videnja,
nemišljene oblike vetra,
brezsnovne kakor čas
in kakor čas razprhnjene.
Tvori jih čas, a niso čas;
so razpoka, vmesni prostor,
kratka vrtoglavica med,
kjer se odpre prosojni cvet:
visoko na steblu odseva
izgine med kroženjem.
Nedotaknjene jasnine,
uzrte z zaprtimi očmi:
prozorno rojstvo
in kristalni padec
v hip tega hipa,
vendar neskončen.
Za oknom: opustošeni
strešni balkoni in urni oblaki.
Dan ugaša, prižge se
mesto, bližnje in daljno.
Breztežna ura. Diham
prazni, večni trenutek.
