Deset Liederjev
Álvaro Mutis
prevod Andrej Lokar
I
Spi vojščak,
le njegovo orožje bdi.
Poletje odpre zapornice
in sanjo obljudijo
nedoločne bitke.
Kri slovesno vstopi.
Z robom svojega pregrinjala
izbriše tudi najrahlejšo
skorjo preteklosti.
Bučanje vodovij
v ničemer ne zmoti
mlačnega počitka
vznemirjenega pastirja,
odljudnega glasnika
zakaluženih pogrebov
in ravnodušnih snegov.
II
Sanjal sem te na nekem vrtu …
Antonio Machado
Vrt, zaprt pred časom
in pred uporabo ljudi.
Nedotaknjena, svobodna
v velikodušnem neredu,
njegova rastlinska snov
vdira na avenije in v vodnjake
in na visoke zidove.
Pred davnimi leti je zaprl
rešetke, vrata in okna
in za vekomaj utišal
vsak tuj zvok.
Po njem se vleče mlačna sapa
in le stalno šumenje voda
in kakšen rahel in slep
rastlinski škrebljaj
naseljuje vanj znane odmeve.
Morda je tam spomin tega,
kar si nekoč bil.
Morda bi tam
neka nočna senca
vlage in strahu
izgovorila ime,
preprosto ime,
ki še vedno kraljuje
v zaprtem prostoru,
ki ga ustvarjam v domišljiji,
da bi odrešil od pozabe
našo pravljico.
III
Spomenik za Arthurja Rimbauda
Gospodar peščin,
potuješ po deželah
in z razgledišča na najvišjem stolpu
odmevajo tvoji ukazi
in se izgubljajo
v gluhi praznini
rečnega ustja.
Gospod umišljenega
orožja, že dolgo
pozaba obdeluje
tvojo lastnino,
da tvoje ime, tvoje kraljestvo,
stolp, rečno ustje,
peščine in orožje
so bili za vselej izbrisani
od obrabljene preproge,
ki jih je pripovedovala.
Ne vihti več
svojih razcefranih praporov.
V miru, v tišini
moraš predano
prodreti
v svoje pogrebne mreže.
IV
Lied na Kreti
Pogledam skozi sto oken,
zrak tiho kroži po poljih.
Noč odhaja, da bi srečala
tvoje ime na sto poteh,
slepa soha.
In vendar
od utišanega
prahu Miken
tvoj obraz
in nekakšen ustroj kože
sta prišla, da bi se nastanila
v strogo snov mojih sanj.
Le tam odgovarjaš,
vsako noč.
In tvoj spomin na predvečer
in, na predvečer, tvoja odsotnost
precejajo nedoločni napoj,
ki se zliva skozi počasni
brodolom let.
Pogledam skozi sto oken,
zrak tiho kroži.
Na poljih
trpki mikenski prah
naznanja slepo noč,
v njej pa sol tvoje polti
in tvoj obraz starodavnega kovanca.
Držim se te gotovosti.
Gotova sreča.
V
Spuščaš se po reki.
Čoln si krči pot med trstjem.
Udarec ob breg
naznani konec potovanja.
Dobro je, da se spominjaš,
da sem tam čakal
zaman,
brez prestanka in brez sanj.
Tam sem čakal,
prekinjeni čas
in okušal njegovo ukinjeno snov.
Pričakovanje je bilo zaman,
zaman je bila pot
in plovilo.
Obstajali so samo
v neizprosni praznini,
v neverjetnem življenju,
ki se hrani z jalovo smrtjo
drugih let.
VI
Na nekem izgubljenem dvorišču
tvoje ime,
tvoje obsežno in belo telo
med spečimi vojščaki.
Na nekem izgubljenem dvorišču
mreža tvojih sanj,
ob zibanju palm,
ob pometanju balkonov,
ob čiščenju neba.
Na nekem izgubljenem dvorišču
tišina
tvojega starodavnega obraza.
Joj, kje si, dvorišče?
Na katerem vogalu časa,
nestanovitnega časa,
ki se mi ponuja,
neuporaben in tuj.
Na nekem izgubljenem dvorišču
tvoje besede
odločajo,
ustrahujejo,
rešetajo
usodo najboljših.
V noči gozdov
lisice iščejo
tvoj obraz. Na kristalu
oken
sopenje njenega hrepenenja.
Tako moje sanje,
proti sedanjosti,
bolj kakor nemogoči –
nepotrebni.
VII
Krožijo, krožijo
sokoli
in na širnem nebu
s svojimi krili podeljujejo zraku višino.
Dvigneš obraz,
spremljaš njihov let
in v tvojem grlu
se rodi sinje ustje brez izhoda.
Joj, daljno!
Vselej odsotno.
Kroži, sokol, kroži;
kolikor traja tvoj let,
toliko bo trajala ta sanja v drugem življenju.
VIII
Nočni Lied
La nuit vient sur un char conduit par le silence.
La Fontaine
In nenadoma
pride noč,
kakor olje
muke in tišine.
V njenem toku se komaj
oborožen vdam,
z nestalno mrežo
presekanih spominov in nostalgij,
ki bi spet zavzele izgubljeno
ozemlje svojega kraljestva.
Kakor pijani trnki
se vrtijo v noči
imena, pristave,
nekateri vogali in trgi,
otroške spalnice
obrazi v internatu,
staje, reke
in dekleta,
zaman krožijo
v sveži tišini noči
in nihče ne prihiti
na njihov poziv.
Razbitega in premaganega
me odrešijo prvi
šumi zarje,
vsakdanji in neslani,
kakor uobičajenost dni,
ki ne bodo že
mrzlična pomlad,
ki smo jo nekoč obljubili.
IX
Morski Lied
Prišel sem in te poklical
na strmini.
Zagnal sem tvoje ime
in samo morje mi je odgovorilo
iz nenadnega in pogoltnega
mleka svoji pen.
Po premičnem neredu
vodovja križari tvoje ime
kakor riba, ki se otepa in beži
proti širni daljavi.
Proti obzorju
mete in sence,
potuje tvoje ime
in se kotali po poletnem morju.
Ko pada noč,
se vrneta osamljenost in njen sprevod
pogrebnih sanj.
X
Vrnitev Lea Le Grisa
Za Otta de Greiffa
Pel je
pel je. In nihče ni slišal zvokov,
ki jih je pel.
León de Greiff
Sonatina en la bemol
(Črna noč)
V sanjah se mi je povrnila
tvoja podoba razprestoljenga vikinga,
tvoja rumenkasta in osivela brada,
tvoja hoja plačanca,
in v najin pomenek so se vrnile
iste odmaknjene sence,
pozabljena imena,
nemogoča popotovanja,
skriti pristani,
slednjič vsa prtljaga
moje odpuščene mladosti.
Tako sem vnovič vedel,
da deževne noči
v tropski sopari,
poti, ki se vzpenjajo
na ledino,
obotavljivi zrak rudnikov,
razsulo v Poltavi,
alkohol in samice
na postajah reke
Heinejevi in Corbiérovi stihi,
nesrečna usoda
prevaranta Godunova
so otrpli slučaj srečanj,
ki so s kratkotrajno prevaro spremenila
najin gnus;
kar je bolje zamolčati,
je bilo najina skupna last
za del poti.
Čeprav sva oba vedela
od vekomaj,
da je usodni poraz
z abotno potrpežljivostjo prežal
na koncu tega dne,
ki ni imel začetka.
V sanjah se mi je povrnila
tvoja podoba vikinga
in tvoj malenkostni glas, pripovedujoč
o večernem napadu huzarjev,
ki je odločil o zmagi v Marengu.
