Deset Liederjev

152

 

                                                                                                                           Deset Liederjev

 

                                                                                                                             Álvaro Mutis

 

                                                                                                                       prevod Andrej Lokar

 

 

I

 

Spi vojščak,

le njegovo orožje bdi.

Poletje odpre zapornice

in sanjo obljudijo

nedoločne bitke.

Kri slovesno vstopi.

Z robom svojega pregrinjala

izbriše tudi najrahlejšo

skorjo preteklosti.

Bučanje vodovij

v  ničemer ne zmoti

mlačnega počitka

vznemirjenega pastirja,

odljudnega glasnika

zakaluženih pogrebov

in ravnodušnih snegov.

 

 

 

II

 

Sanjal sem te na nekem vrtu …

Antonio Machado

 

Vrt, zaprt pred časom

in pred uporabo ljudi.

Nedotaknjena, svobodna

v velikodušnem neredu,

njegova rastlinska snov

vdira na avenije in v vodnjake

in na visoke zidove.

Pred davnimi leti je zaprl

rešetke, vrata in okna

in za vekomaj utišal

vsak tuj zvok.

Po njem se vleče mlačna sapa

in le stalno šumenje voda

in kakšen rahel in slep

rastlinski škrebljaj

naseljuje vanj znane odmeve.

Morda je tam spomin tega,

kar si nekoč bil.

Morda bi tam

neka nočna senca

vlage in strahu

izgovorila ime,

preprosto ime,

ki še vedno kraljuje

v zaprtem prostoru,

ki ga ustvarjam v domišljiji,

da bi odrešil od pozabe

našo pravljico.

 

 

 

III

 

Spomenik za Arthurja Rimbauda

 

Gospodar peščin,

potuješ po deželah

in z razgledišča na najvišjem stolpu

odmevajo tvoji ukazi

in se izgubljajo

v gluhi praznini

rečnega ustja.

Gospod umišljenega

orožja, že dolgo

pozaba obdeluje

tvojo lastnino,

da tvoje ime, tvoje kraljestvo,

stolp, rečno ustje,

peščine in orožje

so bili za vselej izbrisani

od obrabljene preproge,

ki jih je pripovedovala.

Ne vihti več

svojih razcefranih praporov.

V miru, v tišini

moraš predano

prodreti

v svoje pogrebne mreže.

 

 

 

IV

 

Lied na Kreti

 

Pogledam skozi sto oken,

zrak tiho kroži po poljih.

Noč odhaja, da bi srečala

tvoje ime na sto poteh,

slepa soha.

In vendar

od utišanega

prahu Miken

tvoj obraz

in nekakšen ustroj kože

sta prišla, da bi se nastanila

v strogo snov mojih sanj.

Le tam odgovarjaš,

vsako noč.

In tvoj spomin na predvečer

in, na predvečer, tvoja odsotnost

precejajo nedoločni napoj,

ki se zliva skozi počasni

brodolom let.

Pogledam skozi sto oken,

zrak tiho kroži.

Na poljih

trpki mikenski prah

naznanja slepo noč,

v njej pa sol tvoje polti

in tvoj obraz starodavnega kovanca.

Držim se te gotovosti.

Gotova sreča.

 

 

 

V

 

Spuščaš se po reki.

Čoln si krči pot med trstjem.

Udarec ob breg

naznani konec potovanja.

Dobro je, da se spominjaš,

da sem tam čakal

zaman,

brez prestanka in brez sanj.

Tam sem čakal,

prekinjeni čas

in okušal njegovo ukinjeno snov.

Pričakovanje je bilo zaman,

zaman je bila pot

in plovilo.

Obstajali so samo

v neizprosni praznini,

v neverjetnem življenju,

ki se hrani z jalovo smrtjo

drugih let.

 

 

 

VI

 

Na nekem izgubljenem dvorišču

tvoje ime,

tvoje obsežno in belo telo

med spečimi vojščaki.

Na nekem izgubljenem dvorišču

mreža tvojih sanj,

ob zibanju palm,

ob pometanju balkonov,

ob čiščenju neba.

Na nekem izgubljenem dvorišču

tišina

tvojega starodavnega obraza.

Joj, kje si, dvorišče?

Na katerem vogalu časa,

nestanovitnega časa,

ki se mi ponuja,

neuporaben in tuj.

Na nekem izgubljenem dvorišču

tvoje besede

odločajo,

ustrahujejo,

rešetajo

usodo najboljših.

V noči gozdov

lisice iščejo

tvoj obraz. Na kristalu

oken

sopenje njenega hrepenenja.

Tako moje sanje,

proti sedanjosti,

bolj kakor nemogoči –

nepotrebni.

 

 

 

VII

 

Krožijo, krožijo

sokoli

in na širnem nebu

s svojimi krili podeljujejo zraku višino.

Dvigneš obraz,

spremljaš njihov let

in v tvojem grlu

se rodi sinje ustje brez izhoda.

Joj, daljno!

Vselej odsotno.

Kroži, sokol, kroži;

kolikor traja tvoj let,

toliko bo trajala ta sanja v drugem življenju.

 

 

 

VIII

 

Nočni Lied

 

La nuit vient sur un char conduit par le silence.

La Fontaine

 

In nenadoma

pride noč,

kakor olje

muke in tišine.

V njenem toku se komaj

oborožen vdam,

z nestalno mrežo

presekanih spominov in nostalgij,

ki bi spet zavzele izgubljeno

ozemlje svojega kraljestva.

Kakor pijani trnki

se vrtijo v noči

imena, pristave,

nekateri vogali in trgi,

otroške spalnice

obrazi v internatu,

staje, reke

in dekleta,

zaman krožijo

v sveži tišini noči

in nihče ne prihiti

na njihov poziv.

Razbitega in premaganega

me odrešijo prvi

šumi zarje,

vsakdanji in neslani,

kakor uobičajenost dni,

ki ne bodo že

mrzlična pomlad,

ki smo jo nekoč obljubili.

 

 

 

IX

 

Morski Lied

 

Prišel sem in te poklical

na strmini.

Zagnal sem tvoje ime

in samo morje mi je odgovorilo

iz nenadnega in pogoltnega

mleka svoji pen.

Po premičnem neredu

vodovja križari tvoje ime

kakor riba, ki se otepa in beži

proti širni daljavi.

Proti obzorju

mete in sence,

potuje tvoje ime

in se kotali po poletnem morju.

Ko pada noč,

se vrneta osamljenost in njen sprevod

pogrebnih sanj.

 

 

 

X

 

Vrnitev Lea Le Grisa

 

Za Otta de Greiffa

 

Pel je

pel je. In nihče ni slišal zvokov,

ki jih je pel.

León de Greiff

Sonatina en la bemol

(Črna noč)

 

V sanjah se mi je povrnila

tvoja podoba razprestoljenga vikinga,

tvoja rumenkasta in osivela brada,

tvoja hoja plačanca,

in v najin pomenek so se vrnile

iste odmaknjene sence,

pozabljena imena,

nemogoča popotovanja,

skriti pristani,

slednjič vsa prtljaga

moje odpuščene mladosti.

Tako sem vnovič vedel,

da deževne noči

v tropski sopari,

poti, ki se vzpenjajo

na ledino,

obotavljivi zrak rudnikov,

razsulo v Poltavi,

alkohol in samice

na postajah reke

Heinejevi in Corbiérovi stihi,

nesrečna usoda

prevaranta Godunova

so otrpli slučaj srečanj,

ki so s kratkotrajno prevaro spremenila

najin gnus;

kar je bolje zamolčati,

je bilo najina skupna last

za del poti.

Čeprav sva oba vedela

od vekomaj,

da je usodni poraz

z abotno potrpežljivostjo prežal

na koncu tega dne,

ki ni imel začetka.

V sanjah se mi je povrnila

tvoja podoba vikinga

in tvoj malenkostni glas, pripovedujoč

o večernem napadu huzarjev,

ki je odločil o zmagi v Marengu.