Sicer sem samo gospodinja, ampak ne vem …

 

Sicer sem samo gospodinja, ampak ne vem …

 

Ob najnovejši razstavi v Plečnikovi hiši ali kam ponika naš davkoplačevalski denar

 

Damijan Prelovšek

 

Tako imenovano Plečnikovo leto mineva brez mojega sodelovanja, s pričujočim zapisom pa bo za moje utišanje zagotovo poskrbljeno tudi v prihodnje. Plečnika namreč vidim drugače od tistih, ki vodijo njemu posvečene ustanove. Za kaj gre? Direktor ljubljanskega Mestnega muzeja, ki upravlja tudi Plečnikovo hišo, se je povezal s strokovnjakoma iz Italije in Nemčije, da so skupaj skovali načrt, kako spet enkrat prevarati naivne Slovence. V projekt so vključili kar dobra dva ducata domačih in tujih strokovnjakov iz različnih področij humanizma in umetnosti, katerim je skupno le, da se vsaj v 99,9 odstotkih s Plečnikom doslej nikoli niso srečali ali bolje rečeno, o njem nič ne vedo. Med njimi se je znašla tudi kuharska mojstrica Ana Roš, ki je po posebnem receptu Plečniku na čast pripravila paradižnikovo solato, igralka Saša Pavček pa se je dogodku pridružila z deklamacijo pesnika Hansa Carla Artmanna, da je “človek lahko pesnik, ne da bi kdaj koli napisal ali izrekel besedo.” Trdi namreč, da je Artmann obiskal Ljubljano še za Plečnikovega življenja in četudi se verjetno nista osebno spoznala, je vsaj zagotovo videl njegove Križanke, kar je vsekakor tehten argument, da ga moramo vplesti v celotno dogajanje.

Načrt, kako občinstvo potegniti za nos, temelji na fiktivnem pismu, ki sta ga kuratorja razstave skovala v angleščini in je prevedeno tudi v slovenščino. V njem naj bi gospodinja Urška Luzar Plečniku med njegovo daljšo odsotnostjo poročala o dogodkih v njegovi hiši. Zlasti poveden je odstavek, ki ga navajam v celoti: “Spomnila sem se namreč pripetljaja s straniščem, ko nisem mogla preprečiti mestnemu svetu, da bi med tvojo odsotnostjo v hiši namestil stranišče na splakovanje. Sklepali so, da ti bo nova školjka ugajala. Nikoli ne bom pozabila tvojega komentarja. ‘Hočem slišati kako drek pade.’ Ja, rekel si ‘drek’.” Že samo ta neverjetno obsceni citat vsebuje celo vrsto izmišljenih neumnosti. Arhitekt se s svojo gospodinjo nikoli ni tikal, ona mu nikdar ni pisala pisem, v času njenega službovanja ni nikoli za dlje časa zapustil Ljubljane, gospodinja pa se mu na lastno pest v hiši ne bi upala ničesar spremeniti, itd. Sploh pa je imel Plečnik angleško stranišče za eno najpomembnejših civilizacijskih pridobitev moderne dobe in ni uporabljal “stranišča na štrbunk,” kar piše v tako imenovanem pismu.

S tem znamenitim dokumentom so kuratorji razstave pozvali umetnike, da so po hiši in vrtu razstavili ali bolje rečeno delno poskrili svoje izdelke in jih pomešali s Plečnikovimi. Tako so kuhinjski umivalnik do vrha napolnili z raznovrstno zelenjavo. V muzeju so mi zagotovili, da bodo v času trajanja tega dogodka, to je do 8. januarja prihodnjega leta poskrbeli, da bo v umivalniku vedno sveže korenje, fižol, zelje, solata itd., torej skratka vse, kar je na tržnici izbral umetnik, odsluženo pa bodo sproti pojedli. V Plečnikovi spalnici je nekdo v arhitektov čevelj vtaknil valj iz mavca. Nadaljevanje te globokoumne domislice je bela vezalka, ki v nadstropju visi z ene od omar. Vsekakor moraš biti velik umetnik, da svojo ustvarjalno potenco lahko predstaviš na tak minimalističen način. Plečnikov risarski pribor je vtaknjen v majhna keramična držala različnih čudnih oblik. Obiskovalec mora biti zelo pozoren, da loči dodatke od originalov, ker je samo v tem glavni čar celotne prireditve. Na stopnišču so odstranili nekaj Plečnikovih fotografij s potovanja po Italiji in jih zamenjali z barvnimi posnetki interjerjev njegove hiše. Kakšen smisel ima to, ne vem. V mali spremnici ob uri s kukavico na vrvici visi sivkast jezik, ali vsaj nekaj njemu podobnega, ki naj bi opozarjal, da so v tem prostoru potekali arhitektovi pogovori s prijatelji. Čez rob lesene obloge je nalepljena majhna pletenina, katere globljega pomena se mi ni posrečilo dognati. Isto velja za zavoj blaga na tleh ob oknu. V predsobi je obešen nekakšen plašč, ki sicer ni Plečnikov, njegovega smisla, pa tudi nisem razvozlal. V kabinetu prvega nadstropja je na tleh manjša bela blazina. Moram priznati, da si žal nisem zapomnil vseh globokoumnosti, čemu leži na tleh in kaj naj bi predstavljala. V sosednem prostoru na mizi najdemo listič, ki naj bi ga gospodinja Urška v angleščini napisala Plečniku ali pa morda on njej. Nenavadno, ker nihče od njiju ni znal angleško. Med raznimi keramičnimi modeli in artefakti se je znašel tudi majhen izdelek nenavadne oblike brez pravega namena. Njegov smisel je samo v tem, da ga bo laik težko ločil od Plečnikovih predmetov. Ni mi znano tudi, kaj naj bi pomenili ponarejeni bankovci v škatli iz pleksi stekla. Kot vem je arhitekt živel sila skromno, nikoli ni ponarejal denarja in je po lastnih besedah študentom razdajal polovico svoje plače. Na stenah prizidka je še nekaj izdelkov sodobne ustvarjalnosti, ki izrazito motijo doživljanje Plečnikovega doma. Zato, če imate radi Plečnika, do 8. januarja ne hodite v njegov dom. Nekateri od teh eksponatov so pritrjeni z risalnimi žebljički ali pa so preprosto prilepljeni kot da bi šlo za navadno desko in ne za muzejsko pohištvo. Eden takih artefaktov je v presto spleten kos žice, ki naj bi pričala, če sem prav poučen, da Plečnik ni imel telefona, ne radija ali drugih modernih električnih pripomočkov. Drugi, meni nedoumljiv primer je sveženj ključev, ki visi na vrvici ob vhodu v zimski vrt. Povedali so mi, da so umetnika seznanili, da je tudi Plečnik uporabljal ključe, on pa je to veliko modrost s pridom izrabil za posebno instalacijo. Še zanimivejši morajo biti eksponati, ki jih ni mogoče videti ne slišati, kot na primer pod arhitektov klobuk skriti metronom. V takih primerih velja le zaupati kustosu, da je res, česar sami ne moremo preveriti. Ob zahodnem delu hiše plapola pisana rjuha, na kateri so v enotno podobo združene zastave Avstrije, Češke in Slovenije. Vrhunec doživetja je na Plečnikovem vrtu, kjer je Thonetov stol privezan na najvišje drevo in tako izpostavljen dežju in snegu. Upamo lahko samo, da ne gre za eksponat iz Plečnikove hiše. Je tako visoko, da ga brez posebnega opozorila kustosa sploh ne opazimo. Skratka vsega občudovanja vreden plezalski dosežek!

Takih in podobnih otročjih duhovitosti je seveda še veliko več, vendar naj povedano zadostuje za naš namen. Ogled razstave je zato mogoč le s pomočjo priloženega načrta, ki nas uvaja v igro podobno otroškemu lovu na skriti zaklad. Če pod letošnjem dogajanjem v kulturi potegnemo črto, je to nedvomno glavni dosežek jubilejnega Plečnikovega leta. Pritegniti toliko zvenečih imen, ki so udeležena pri tej umetniški produkciji in se jim zahvaljevati za posojanje dragocenih eksponatov – spomnimo se vezalke za čevlje, zelenjave, uporabljenih tramvajskih ali drugih listkov, enega metra električne žice in še marsičesa podobnega – seveda niso mačje solze, da o denarjih, ki bi jih bi bilo mogoče porabiti na veliko koristnejši način, raje ne govorim. Vse je zgolj dokaz, da vrh naše uradne kulture ne razume, kdo in kaj je bil v resnici Plečnik in odgovor išče po samoupravni poti med laičnim občinstvom. Vse te miselne težko razumljive akrobacije na ravni osnovnošolskih »štosov« bi odpadle, če bi zaupali resni znanosti, ki je Plečniku že zdavnaj določila mesto v svetovni arhitekturi. Vprašamo se lahko, če bi v kateri koli drugi evropski državi dovolili na tak način šariti po njihovih muzejskih zbirkah, ali pa je to mogoče le v majhni podalpski državici, ki se mazohistično norčuje iz lastne kulture. Vsakršna vzporednica s stanjem v naši vladajoči politiki torej ni naključje.