Bralcem posredujemo prvi slovenski prevod enega najvidnejših predstavnikov ameriškega modernizma, tako imenovane šole “San Francisco Renaissance”. Njegova zbirka Korenine in veje bo v letu 2023 izšla pri založbi Kulturno umetniškega društva KUD KDO.
Variacije na dva izreka Williama Blaka
Robert Duncan
prevod Andrej Lokar
Samo umske stvari so resnične.
Avtorji so v večnosti.
1
Avtorji so v večnosti.
Naše oči odsevajo
pokrajine celotnega žarenja
med menoj in teboj,
kjer sva se zazrla kvišku,
vsak iz svojega bivanja.
Jaz sem beseda »vsak«.
Ti si beseda »svoj«.
Vsak svoje bitje,
v enem samem uzrtju avtorji zaznajo,
kot del pesništva, kar je, kar
nas mrcvari. Govoril si o »svobodi«
in uvidel sem,
kako sem samemu sebi tuj,
videl sem iskro, kako se je ukresnila s črne skale,
videl, kako nisem svoboden, da bi se podredil
in za hip bi lahko bil svoboden.
Moral sem samo seči kvišku,
spet vzpostaviti dotik najinih dlani,
neposredno izreči besede, ki so jih bili zagnali avtorji.
Ti si črna skala, ti si iskra,
večno.
2
Kako dolgo si bom drznil zadržati samega sebe,
moj Gospod zadržuje.
Strah me je pogleda, ki se ga tudi on boji.
Avtorji pogleda
pišejo z našimi očmi
razdrobljene stavke svoje knjige.
Zakaj si to ti?
Ker moji čuti plezajo,
me je strah tega, kar me ogroža?
»Prisila«, si tedaj dejal
o tem, kar dela ljudi manjše od Človeka,
ker nas žene. Premakni mojo roko,
žareča zvezda,
če si tam, avtor luči.
Zakaj ne bi smel premakniti svoje roke?
Zakaj ne morem premakniti svoje roke?
Čakaje, beseda v premičnem stavku,
prav tako kakor točka, kjer
avtorji razkrijejo (toda njihovo razodetje
je povsod) knjigo.
V vas sem prepoznal svojo navzočnost,
onkraj dotika, znotraj bivanja.
Kaj bi lahko dosegel, če sem bil dosežen?
Avtorji so v večnosti.
3
Jaz sem avtor avtorjev,
tu sem. Ne drznem si,
da bi se rešil v tebi
ali ti v meni. Tako temna bol
je pomešana v vsako dejanje.
Kajti kaj vem o kraju, odkoder prihajam?
In drugi me lahko nadomestijo,
ko bom odšel.
Kar sem, je le dejavnik tega, kar sem.
Avtorji avtorja,
pred in po,
čakajo name, da bi obnovil
(torej se te moramo samo dotakniti)
pot do večnih isker želje.
4
Pridite, oči, in vidite več od tega, kar vidite!
Kajti notranji in zunanji svet
se družno radostita. Plodonosni možgani
vsebujejo poteze večnosti.
5
Samo umske stvari so večne.
Nobena umska stvar ni neuresničena
Biti človek – a mi smo ljudje
z istim umom. Kajti cvetje živčevja
in tkivo lobanje
kličeta, O, sla razmejitve,
oči vsake celice, dotakni se, dotakni se,
dopolni me kakor svet, ki ga vsebujem.
Kjer angeli valovijo,
krčevite sile,
žarke poti v meni, ki jih ne vidiš,
jih nisi videl.
Tam so bile, ker so tu.
Prezrl si jih ali jih zagledal,
odvrnil pogled in jih odslovil.
O, strašne oči
O, celice, ki so čisti dvom in račun
sužnji prilagajanja.
Le obnoviti moraš, kar vem, da sem zagledal,
in dojel preblisk,
ki je bil večnost – svet –
v radosti srca.
6
Kajti srce, sestra,
je kot mračni organ, notranji
snubec, brat, del
celotnega hrepenenja.
In moralo je priti do potopa
do pospeška,do spremembe utripa.
Kajti kadar vidimo odgovor,
kakor je mladi mož ganljivo odgovoril
in se nagnil v zamaknjenju,
kjer je Charles Olson bral,
nadlegoval ali odgovoril na vprašanje
– glas pesnika, polna lepota moža Olsona
nas je privzdignila v .
Kjer je motnja, kjer besede
vzdramijo
čutne vezi med bitjem in bitjem,
notranje uvide
strastnih mojstrov – tam
so moji čuti rojili kot zvezdne čebele.
Kateri nevarnosti sem se tule vnovič približal?
Kjer je med
očaran nad upoštevanjem
svojevrstne oblike,
kakor očarajo verzi v pesmi.
7
Bil je dogodek, bil je.
To je:
ponovno sestavljen v pridržanju.
Celotni čas čaka kakor roka,
trepeta na robu druge roke,
trepeta na robu brezbrižnosti,
trepeta na robu lastnega večnega odgovora
To je:
ni naš v pridržanju
Čakava, dva Druga, vselej izven
najinega večnega bivanja
To je:
tule, tudi na tej bridki sliki,
(za nas, nehotene igralce)
zamaknjenje.
Avtorji so v večnosti
To je:
v mislih napeto med nami,
omejitev, ki prepozna
poljub ljubimca.
