Žgana zemlja, kamen
(pesnitev morja in samote)
Neža Zajc
… in jih naredim za grozo (Jer 25, 8; 29, 18)
Stena
Ko se spet pripraviš na vzdržanje,
na ječanje v ponižnosti, ko
postajanje v nevoljnosti
ne da oddahniti se ti na obzorju,
a redkobesedno začara vse noči
za zadrževanje sape nežnosti
za poiskanje krča
dostojanstva srčnosti
predvečerne zarje nemoči
nenadnega iz rane upanja
obstajanja skupaj
sredi srečne omrtvičenosti
nemenja apostolskih
sanj uresničenih
kapelj morja nad lučmi.
Oddaljevanja od tal,
ki odraža sleherni hrup
vsak korak v trup
z venci dedovanih rož
s trnjavimi padci zidu
večnosti, kjer ni več kož,
le mraz, trpljenje in visoko
zastajanje iznad vod,
kjer breme ni več mrtvilo,
a najmanjše izrazilo
hvaležnosti za izpust
zadnjega osnutka
poslednje primere ključa –
ker veseliš se prihoda Drugega
znane resnice
majhne milosti
usmrčevanja od kljuvanja
besed galebov in med kriki
oddaljenimi lačnih ljudi.
Trdnjava
Da razumevanje morja
in nedoumevanje višine
predstavlja edino možnost
zaznavanja starosti
mesta, samostana in dihanja
nečloveške trdnjave izbire
pesnika za skrajnost razumnosti –
osamele očaranosti od sinjine
osamele zaprepadenosti od blazne misli,
da vse storjeno je le vid
glagola brezumja.
Robnik
Veš, ko hladnokrvno odpotuješ
pred sleherniki brez odlik,
da zabeležiš obljubljene
ter se za prekleti čas žrtvuješ
kakor od lastnih ust:
zavihtenje sebe pod kljun
poslednje ptice, ki
prinesla vest je mrtvih
v upočasnjen ni mimohod
a kaznovanje, ker ljubiš,
da nebesni plamen v krog
ponesene v dlan elegije
pomladni je zakon,
ker zraven čudeža ni, ko
brezčasno umira
razcveteli breg do stoka
seže s pogledom nikogar,
da trpljenja ne zamujaš
a deležen si iz čistosti
še nedosežene nade mučne
iznad neobčudovanja popolnosti.
Letev
In takrat poklekneš visoko gor
pred vsemi na očeh moliš,
polagaš, čaraš, prerokuješ
le slečene domove
s cvetjem objokuješ.
Ker sklanjaš solze
namesto besed v umu
sklade dreves zarezuješ
nelačno smer bolečine,
ki hrbet nenadoma poišče
za posteljo nemote
osamelega jeka iz milosti
lastne neznanke nemoči
prestavljene v nebo
zamolčane resničnosti
Vžigalica
Žrtvovanja za upanje
vseh nespoznatnih duhov –
Očetovega sna in glasu
ter maternih okov –
zavedanja, da si
sam sredi neusahlih solz
od izhajanja premišljen
in brez slehernikov le izpolnjen
z utemeljenimi usti.
z grižljaji vod.
predstavljaš pravičnost
sežganih svobod;
zakaj trpljenje je le svod
telesa, jedkega od ljubezni,
da v krču osvobojenosti je moč,
ničesar izživeti: ničesar.
Grmada
Sredi zrasle vkup
spoznatne širine
dolgoželjne neprostosti
a blažene trpnosti
premagan od miru
podaljšanega trenutka
lastnih besed preroškosti
z glavosklonjeno
s ponjavo krhkosti
ne prek besed očitnega
izražanja obljubljenosti
naravne zadušnice.
Iskra
Za korak trdnosti, ko
neprenagljeno zrem na nebo,
vem, da je glas le mučno
zaustavljanje pogovora
prestal vse sijanje,
pomračenje in upanje,
doživel vse rime
obstajanje in preizkušanje
verne, žalne maternice,
saj verza izviranje
daleč in davno najbolj
zraven je usmiljenosti
prerokovane vnukom
angelske sporočilnosti
ganjenja od neizpolnjenosti
davne zrcalne gladine
morja neizpovedane bolečine
v psalmu nikogaršnjem,
v nedoumetem padcu videnja
danes je molk
izpraznjen od uresničenja –
snegu in marmorju – dolg:
belo dehti lilija.
Lepota
Saj potrpljenja je odgovor
na vekovečni osamel hlip
na vzpenjanje glasno
na zamolklost previdno
zadrževanja v skromnosti
usmrčevanja, ki je rajsko
vseh starostnih hib
vseh zunanjih poklicanosti
in dedovanih razlik
od objokovane davno
najstarejše oblik
matrice iz las,
pogleda in replik
obstajanja nestrasti
a razodele polti
potem za vedno zakrite
pred žarčenjem oči.
Žerjavica
Zakaj premagovanje manj
razdalj kakor pričakovanj
čakanje je na sen rezil
žalostnih upanj
brez nasmehov in solza:
»Čakam rada,
da k meni prideš
v najtežjih trenutkih
z namenom drugikrat –
da uresničevanje najino
delno je izpolnjevanje
večnega hoda
vzporednega klicanja
nemih moledovanj
srebrnih gora
zasnežena sva od
zacvetelih osamitev
razumetja besed Duha.
Soj večnosti
Danes v rahlo črnino
odenem triglasnik svetlobe,
ki po kapljah usliši
ta svet nepreklicne tesnobe,
saj v slovesu je vrnitev,
v trzljaju senc nad morjem
narašča žanr molitev,
saj v žrtvovanju soj
nemočnih je dlani,
v katerih se izboči
prepovedan dotik,
temačni manjši tren,
ki zdrami vse v prebuditev:
zakaj drugje si bil.
Epilog
In kakor mesečne gore vejo,
da ni slehernika, ki bi bil
obstal v prahu cvetnem,
saj spremlja te triglav –
glas, ki vstaja iznad upepelitev,
da žalostna deklica
se najde sred dobrav,
ker ne čaka na usmrtitev,
a slepa zakoraka
v poiskano reko sveto,
kamor ne zabrede mož,
ne kane telesa utrip,
zrenje do dna struge ne seže,
le vsaka rahla bilka
spet in spet ostane sveža,
in pogled se brez odrešitve
v tanko mejo smrti
brez besed vrne,
da pesmi vir
postaja trk
z mesecem živ.