Žgana zemlja, kamen

                                                                                                                        

                                                                                                                        Žgana zemlja, kamen

                                                                                                                   (pesnitev morja in samote)

 

                                                                                                                                  Neža Zajc

 

                                                     

                                                      …  in jih naredim za grozo (Jer 25, 8; 29, 18)

 

Stena

Ko se spet pripraviš na vzdržanje,

na ječanje v ponižnosti, ko

postajanje v nevoljnosti

ne da oddahniti se ti na obzorju,

a redkobesedno začara vse noči

za zadrževanje sape nežnosti

za poiskanje krča

dostojanstva srčnosti

predvečerne zarje nemoči

 

nenadnega iz rane upanja

obstajanja skupaj

sredi srečne omrtvičenosti

 

nemenja apostolskih

sanj uresničenih

kapelj morja nad lučmi.

 

Oddaljevanja od tal,

ki odraža sleherni hrup

vsak korak v trup

z venci dedovanih rož

s trnjavimi padci zidu

večnosti, kjer ni več kož,

 

le mraz, trpljenje in visoko

zastajanje iznad vod,

kjer breme ni več mrtvilo,

a najmanjše izrazilo

hvaležnosti za izpust

zadnjega osnutka

poslednje primere ključa –

ker veseliš se prihoda Drugega

 

znane resnice

majhne milosti

usmrčevanja od kljuvanja

besed galebov in med kriki

oddaljenimi lačnih ljudi.

 

 

 

Trdnjava

Da razumevanje morja

in nedoumevanje višine

predstavlja edino možnost

zaznavanja starosti

mesta, samostana in dihanja

nečloveške trdnjave izbire

 

pesnika za skrajnost razumnosti –

osamele očaranosti od sinjine

osamele zaprepadenosti od blazne misli,

da vse storjeno je le vid

glagola brezumja.

 

 

 

Robnik

Veš, ko hladnokrvno odpotuješ

pred sleherniki brez odlik,

da zabeležiš obljubljene

ter se za prekleti čas žrtvuješ

kakor od lastnih ust:

 

zavihtenje sebe pod kljun

poslednje ptice, ki

prinesla vest je mrtvih

v upočasnjen ni mimohod

a kaznovanje, ker ljubiš,

 

da nebesni plamen v krog

ponesene v dlan elegije

pomladni je zakon,

ker zraven čudeža ni, ko

brezčasno umira

razcveteli breg do stoka

seže s pogledom nikogar,

 

da trpljenja ne zamujaš

a deležen si iz čistosti

še nedosežene nade mučne

iznad neobčudovanja popolnosti.

 

 

 

Letev

In takrat poklekneš visoko gor

pred vsemi na očeh moliš,

polagaš, čaraš, prerokuješ

le slečene domove

s cvetjem objokuješ.

 

Ker sklanjaš solze

namesto besed v umu

sklade dreves zarezuješ

nelačno smer bolečine,

ki hrbet nenadoma poišče

za posteljo nemote

osamelega jeka iz milosti

lastne neznanke nemoči

prestavljene v nebo

zamolčane resničnosti

 

 

 

Vžigalica

Žrtvovanja za upanje

vseh nespoznatnih duhov –

Očetovega sna in glasu

ter maternih okov –

zavedanja, da si

sam sredi neusahlih solz

od izhajanja premišljen

in brez slehernikov le izpolnjen

z utemeljenimi usti.

z grižljaji vod.

predstavljaš pravičnost

sežganih svobod;

 

zakaj trpljenje je le svod

telesa, jedkega od ljubezni,

da v krču osvobojenosti je moč,

ničesar izživeti: ničesar.

Grmada

Sredi zrasle vkup

spoznatne širine

dolgoželjne neprostosti

a blažene trpnosti

premagan od miru

podaljšanega trenutka

lastnih besed preroškosti

z glavosklonjeno

s ponjavo krhkosti

ne prek besed očitnega

izražanja obljubljenosti

naravne zadušnice.

 

 

 

Iskra

Za korak trdnosti, ko

 

neprenagljeno zrem na nebo,

vem, da je glas le mučno

zaustavljanje pogovora

prestal vse sijanje,

pomračenje in upanje,

doživel vse rime

obstajanje in preizkušanje

verne, žalne maternice,

 

saj verza izviranje

daleč in davno najbolj

zraven je usmiljenosti

prerokovane vnukom

angelske sporočilnosti

ganjenja od neizpolnjenosti

davne zrcalne gladine

morja neizpovedane bolečine

 

v psalmu nikogaršnjem,

v nedoumetem padcu videnja

danes je molk

izpraznjen od uresničenja –

snegu in marmorju – dolg:

 

belo dehti lilija.

 

 

 

Lepota

Saj potrpljenja je odgovor

na vekovečni osamel hlip

na vzpenjanje glasno

na zamolklost previdno

zadrževanja v skromnosti

usmrčevanja, ki je rajsko

vseh starostnih hib

vseh zunanjih poklicanosti

in dedovanih razlik

od objokovane davno

najstarejše oblik

matrice iz las,

pogleda in replik

obstajanja nestrasti

a razodele polti

potem za vedno zakrite

pred žarčenjem oči.

 

 

 

Žerjavica

Zakaj premagovanje manj

razdalj kakor pričakovanj

čakanje je na sen rezil

žalostnih upanj

brez nasmehov in solza:

»Čakam rada,

da k meni prideš

v najtežjih trenutkih

z namenom drugikrat –

da uresničevanje najino

delno je izpolnjevanje

večnega hoda

vzporednega klicanja

nemih moledovanj

srebrnih gora

zasnežena sva od

zacvetelih osamitev

razumetja besed Duha.

 

 

 

Soj večnosti

Danes v rahlo črnino

odenem triglasnik svetlobe,

ki po kapljah usliši

ta svet nepreklicne tesnobe,

 

saj v slovesu je vrnitev,

v trzljaju senc nad morjem

narašča žanr molitev,

 

saj v žrtvovanju soj

nemočnih je dlani,

v katerih se izboči

prepovedan dotik,

temačni manjši tren,

ki zdrami vse v prebuditev:

 

zakaj drugje si bil.

 

 

 

Epilog

In kakor mesečne gore vejo,

da ni slehernika, ki bi bil

obstal v prahu cvetnem,

saj spremlja te triglav –

glas, ki vstaja iznad upepelitev,

da žalostna deklica

se najde sred dobrav,

ker ne čaka na usmrtitev,

a slepa zakoraka

v poiskano reko sveto,

kamor ne zabrede mož,

ne kane telesa utrip,

zrenje do dna struge ne seže,

le vsaka rahla bilka

spet in spet ostane sveža,

in pogled se brez odrešitve

v tanko mejo smrti

brez besed vrne,

da pesmi vir

postaja trk

z mesecem živ.

 

 

Prejšnji prispevekPoučevanje kulture
Naslednji prispevekHrepenenje Anime: Lona Verlich